Vojkova koča na Nanosu, 1240 m

Izhodišče: Lovska koča Vojkovo
Višina izhodišča: 775 m
Višinska razlika: 465 m
Višinska razlika po poti: 500 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Nova Gorica, izvoz Razdrto, po stari cesti skozi razdrto proti Novi Gorici (Vipavi), spust po ovinkih skoraj do vznožja, zavijemo desno na križišču za Nanos (tabla Nanos), dolg strm vzpon po ovinkasti cesti (pozimi bodite zelo previdni), na vrhu zavijemo desno na makadamsko cesto v smeri Lovske koče in parkiramo na makadamskem parkirišču.

Vremenska napoved za nedeljo, 3. 1. 2010, je bila odlična: Sončno! Tako smo se odločili, da še enkrat osvojimo Vojkovo kočo na Nanosu (potrebovali smo žig). Iz Ljubljane smo odrinili nekaj čez sedmo uro zjutraj. Nebo je bilo svetlo in obetal se je res prelep dan. Vojkova koča je ena od najbolj priljubljenih primorskih izletniških točk in temu primerno pelje do nje kar nekaj poti. Naša prva izbira je bila strma pot iz Razdrtega, po kateri smo se povzpeli že nekajkrat, in je meni tudi najljubša (tistih nekaj zajl in klinov naredi vse skupaj bolj zabavno). A žal je pred prazniki, natančno 28. 12.2009, prišlo do podora, ki je zasul del strme poti (javna objava Planinskega društva Postojna). Zato pot ni bila primerna za uporabo. Položno pot iz Razdrtega tudi že poznamo, zato smo se odločili za nam še nepoznano pot: iz Lovske koče Vojkovo.

Najbolj adrenalinski del dneva je bila nedvomno vožnja z avtom po strmi zasneženi in zaledeneli zelo ovinkasti cesti do koče. Cesta je od novembra pa tja do marca odprta na lastno odgovornost. Tu in tam je bilo nekaj manjših plazov kamenja po delih cestišča, in na našo veliko žalost cesta seveda ni bila ne soljena in ne posipana. Kot dokaz, kako zelo napeto je bilo, je popolno pomanjkanje foto materiala. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica je vozila, jaz pa sem vse svoje nohte usmerila v sedež in bila čisto tiho, kot miška. In vsi tisti, ki me dobro poznate, tudi veste, kako zelo težko je doseči to stanje pri meni. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi spustila sedež in segla nazaj po fotoaparat.

Po več kot 20 minutah adrenalinske vožnje, smo srečno prispeli na makadamsko parkirišče ob Lovski koči Vojkovo. Bili sva prvi (nori) ženski (človeka na sploh), ki sta se tistega dne, po sneženju prejšnjega večera, pripeljali sem gor (in to ne s terenskim vozilom ampak z nebogljeno Hondo Jazz).




Nikakor se ne bom blamirala in vam na dolgo in široko pisala o montaži in demontaži verig. To je bil drugi adrenalinski podvig dneva.
Nadeli sva si gojzarje in nahrbtnika, oblekli zmrzljiva psa (ki že ob izstopu iz avta nista kazala nobenega navdušenja, le nezadovoljstvo), in se odpravili Vojkovi koči naproti. Pot nas je že po nekaj metri peljala mimo zelo lepo urejena Lovske koče Vojkovo.


Od tu naprej smo nadaljevali v smeri Sv. Hieronima in Vojkove koče.


Pot se je nadaljevala v gozdu, ki je bil s svojo snežno prevleko prav čaroben.


Tečajnica alpinistične šole AO Rašica je pridno delala gazo in mala četica (moja malenkost plus dva oblečena, zelo nezadovoljna psa) smo ji sledili. A nezadovoljstvo malih oblečenih pošasti je strmo naraščalo. Ves čas sta pogledovala nazaj v smeri avta in se smilila sama sebi.


Po krajšem vzponu čez gozd smo se baje (tako piše v opisu poti na hribi.net) povzpeli na neizrazit (zelo očitno je neizrazit, ker ga res nismo opazili) vrh Strmec. Po krajšem spustu smo stopili ven iz gozda na travnato pobočje.



Tukaj je bilo nekoliko več napihanega snega in psa sta dokončno zategnila ročno ter se odločila, da pod nobenim pogojem nimata namena nadaljevati poti. Mali "skoraj pes" je dvignil vse tace v zrak (ker se je na njih prijel sneg in to je nekaj najbolj groznega) ter v zadnjih izdihljajih ležal na boku in se tresoč poslavljal od tega sveta (v to je bil globoko prepričan). Niti povodec ga ni spravil iz tega položaja. Privezala sem ga in upala, da bo le vstal in začel spet hoditi. A njegova trma je v tem primeru zmagala. Pes je še naprej ležal na boku, se tresel in zraven še hlipajoče pokašljeval (vse njegovo početje do tega trenutka res ni bilo dovolj dramatično, za "grand finale" je bilo potrebno dodati še kašelj), jaz pa sem ga vlekla po snegu kot vrečo krompirja. Starejša (pa zato nič kaj bolj modra) psica se je zasidrala na majhnem koščku trave in s strmenjem stran izražala svojo nejevoljo.


V tem trenutku sem uvidela, da se ta vzpon po tej poti ne bo izšel. Jaz sem se s psoma vrnila nazaj do Lovske koče Vojkovo ter od tam nadaljevala pot proti Vojkovi koči po cesti. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica pa je nadaljevala zastavljeno pot naprej sama. Ker je opis poti od Lovske koče do Vojkove koče na Nanosu po cesti res dolgočasen (tega zmore vsak osebek, ki ima vozniški izpit in terensko vozilo), vam bom predstavila s pomočjo fotografij tečajnice alpinistične šole AO Rašica vzpon, ki sva si ga prvotno zastavile.

Torej, pot vodi naprej po zelo razglednem travnatem pobočju Nanosa z manjšimi in večjimi vzponi.





In prispe do cerkve Sv. Hieronima.




Od cerkve naprej se pot desno dvigne, kmalu pa se ji priključi položna pot iz Razdrtega.




Skupaj naprej nadaljuje po razglednem severozahodnem delu Nanosa do oddajnika.






Pred oddajnikom pot odvije levo, skozi gozd, in se konča pri Vojkovi koči na Nanosu.


Najprej zahvala tečajnici alpinistične šole AO Rašica, ki je tako pridno fotografirala celotno pot in bila pripravljena deliti z nami njene izkušnje in dogodivščino.

Moj vzpon je bi bistveno bolj dolgočasen. Žal ni foto dokumentiran, ker je šel fotoaparat po drugi poti skupaj s tečajnico alpinistične šole AO Rašica. A mislim, da ne bo nihče pogrešal "Kodak trenutkov" mojega vzpona po cesti, z dvema tečnima in nezadovoljnima psoma. Potrebno je bilo ogromno motivacije, pohval in kar 300g briketov, da nam je uspel. Kljub temu pa lahko iz fotografij sestopa (tečajnica alpinistične šole Rašica se nam je pri sestopu po cesti prijazno pridružila) vidite , da sta se psa kljub vsemu mojemu trudi smilila sama sebi vse do konca.


Nekje vmes je malega psa popadel nagon po preživetju. Izdelal si je malo luknjo v snegu in se ulegel v njo. Kaj je hotel s tem doseči, se mi še sanja ne. Morda je pred kratkim zasledil kak prispevek na Animal Planet o polarnih psih in poskušal posnemati. A kaj, ko oblečenega boston terierja, ki koplje luknjo v snegu, nihče ne more jemati resno. Starejša psica ga je samo modro gledala.


Šele zadnjih nekaj metrov pred avtom sta psa pospešila korak, se nehala vleči nekje daleč za menoj, in me prehitela.


Povzetek: Kupila si bom novega psa, ki ne bo potreboval oblekic in copatk za zimski vzpon.

In smo že na petih žigih! Seveda pa že delamo plane, kam gremo naslednji vikend. Morda pa dvodneven vzpon. Brez psov seveda!

Povezave:
hribi.net: Lovska koča Vojkovi - Vojkova koča na Nanosu
pzs.si: Vojkova koča na Nanosu
Planinsko društvo Postojna