Koča na Kriški gori, 1471 m

Izhodišče: Gozd (strma pot)

Višina izhodišča: 850 m
Višinska razlika: 621 m
Višinska razlika po poti: 621 m
Čas: 1 ura 30 minut
Zahtevnost: lahka označena pot

Priporočena oprema: poleti je potrebno biti previden, če je pot mokra. Zelo drsi (skale in listje). Pozimi pa so obvezne dereze in cepin.

Dostop do izhodišča: za nas, ki domujemo v Kranju, se usmerimo le proti Golniku. Za vse, ki prihajate iz drugih prelepih koncev Slovenije, pa na avtocesti Ljubljana-Kranj (ali Jesenice-Kranj) zapustite avtocesto na izvozu Kranj zahod in nadaljujete pot v smeri Golnika. Cesta vas pelje  skozi Golnik in vas Senično. Takoj za vasjo Senično je desno navzgor (res je kar strmo) odcep za vas Zgornji Vetrni in Gozd. Kmalu za vasjo Zgornje Vetrno pridemo do makadamskega parkirišča na levi strani ceste. Če niste prepričani ali gre za pravo parkirišče (jih je več namreč), bodite pozorni na oznake/table ob poti.

Jaz sem bila na zadnje tukaj s (tedanjo) tečajnico AO Rašica. Bil je 2. januar 2010 in še vedno me zmrazi, ko se spomnim na naletavanje snega in močan veter, ko sva se uspenjali proti vrhu. "Skoraj pes" se nam je skoraj odpovedal, a na veliko žalost (tedanje) tečajnice AO Rašica se ni izgubil, ni zmrznil in ga ni pojedel noben večji pes, medved ali zmaj. Verjetno bi morala napisati, da se (tedanja) tečajnica AO Rašica in "skoraj pes" nista nikoli razumela, Sovraštvo med njima je bilo prav zabavno. "Skoraj pes" se je znal obrniti in oditi k avtu tudi sredi sprehoda, če se nam je na sprehodu pridružila (tedanja) tečajnica AO Rašica. Da o tem, če ga je sama sprehajala (zavezanega seveda, ker je drugače pobegnil od te "pošasti") in da se "skoraj pes" ni enkrat polulal tekom celega sprehoda, potem pa je "utopil" tepih sredi kuhinje, sploh ne bom govorila. A gremo novim izzivom naproti.

Svojega prvega vzpona za (ponovno) zastavljen podvig sem se lotila na lepo, izjemno toplo in sončno soboto 29.10.2022. Moja prva "žrtev", ki se je podala na ta mali vzpon, je moja bivša šefica, sedaj samostojna podjetnica. V spominu sem jo imela kot zagnano tekačico. A samostojna podjetniška pot je zahtevala mnogo njenega časa in priznala je, da se bo morala podati z mano še na kak podvig, da nabere ponovno kondicijo.

A brez zapletov takoj na začetku seveda ni šlo. Ta prekleti količek za sneg!

Skoraj sem zgrešila makadamsko parkirišče na levi strani ob začetku poti. Zapeljala sem že mimo, ko sem opazila markacijo in tablo za strmo pot. Zelo samozavestno sem zapeljala vzvratno, da se spustim na parkirišče. Zakaj vzvratni senzorji niso delali pravilno, ali pa sem le preveč klepetala, je pravzaprav nepomembno. Na polno sem povozila količek, ki se je znašel pod mojim avtom. Mojim nizkim avtom s pogonom na zadnjih kolesih. Vsak poskus speljati naprej in pustiti količek za seboj se je končal klavrno, Kolesa so se vrtela v prazno in v makadam delala vse globlje luknje. Bivša šefica, sedaj samostojna podjetnica, se je ponudila, da bo porinila avto. Noben zakon fizike ji ni stal ob strani. 6o kg težko premakne tono. Sploh, če je ta tona vkopana v pesku. Na svoji levi sem videla jarek. V vsakem primeru bom potrebovala vlečno službo, sem si rekla. Če ostanem nasedla na količku ali če nasedem z avtom v jarku. Pa sem poskusila. Zavila sem ostro levo v jarek in poskušala zvoziti vse skupaj z minimalno škodo na avtu. Uspelo mi je! Nekako sem se prebila in skakajoč čez jarek pripeljala avto na makadamsko parkirišče.

Tako sva lahko postili ta del zabave za seboj in se podali strmemu vzponu in nič kaj jesenskemu soncu nasproti.

Pot se je začela zložno skozi gozd. Z bivšo šefico, sedaj samostojno podjetnico, se nisva videli že celo večnost. Tako sva najprej začeli z zabavnimi tematikami o otrocih. Jaz sem vsa zadovoljna razlagala o svoji 11-letnici in njeni ljubezni do plezanja. Ona pa tudi o njenih dveh otrocih in kako odlično so se imeli med Covidom.

A kmalu je postane strma. In začeli smo gristi kolena. Ballerina malo manj. Lažje je, če imaš pogon na 4 :)

Na strmem delu poti sva prešli na "težje" tematike. Tiste, ki zahtevajo več premisleka in manj govora (tako je bilo dovolj časa, da sva prišli med stavkoma do zraka).

Skoraj eno uro se je pot vzpenjala strmo po gozdu. Tako sva lahko zložno obdelali vse "težke" teme od zvez, vzorcev iz otroštva, kariere, ambicij za prihodnost in novih vzponov, ki jih planiram.

Tudi za počitek so poskrbeli in ob poti boste vsaj dvakrat naleteli na lepi leseni klopci.

Pot nas je pripeljala iz gozda na strmo travnato pobočje. Tam sva si vzeli čas za lažji prigrizek in hidracijo.

Ballerina je bila zadovoljna, ker je končno imela razgled. Gozd ima rada, a na travnikih oživi. Počuti se bolj svobodno.

Po strmem travnatem pobočju je pot zavila spet v gozd. 

V gozdu je Ballerina pričakalo veliko veselje. Bilo je desetine in desetine ovc.

In končno smo prispele do vrha. Premaganih je bilo le 621 m višinske razlike, a za prvič po zelo dolgem času je bil občutek odličen.

Štrudelj pa še toliko boljši :)

Edino, kar nama je še ostalo je bilo sončenje. In Balletrina je bila istega mnenja. 

Kot zabava za male in velike je ob koči VELIKA gugalnica. 

Nazaj pa sva se odpravili po lažji poti. Najina kolena še niso utrjena in mnogo nama je še ostalo za pogovor :)

Lažja pot se zaključi v Zavetišču v Gozdu. A predno prispete do Zavetišča vas ob poti pričaka najboljše možno presenečenje. Kotiček za počitek.

Kotiček za počitek z zelo VELIKIMI počivalniki.

Ko sva prišli do Zavetišča v Gozdu sva se po cesti morali spustili še kakih 10 minut do makadamskega parkirišča, kjer naju je čakal avto (in še vedno povožen količek). 

Povezave:

Hribi.net, Koča na Kriški gori, strma pot

PZS, Koča na Kriški gori