Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m) kot izhodišče za Malo Mojstrovko, 2332 m

Izhodišče: Vršič
Višina izhodišča: 1611 m
Višinska razlika: 721 m
Višinska razlika po poti: 721 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Hrušica proti Kranjski Gori, v Kranjski Gori zavijete levo proti Vršiču (v smeri proti Bovcu). Lahko parkirate pri Erjavčevi koči in se sprehodite le nekaj ovinkov do parkirišča na Vršiču, lahko pa se pripeljete do zgornjega parkirišča kar z avtom.

V zimskih mesecih je na žalost le malo koč odprtih, kjer lahko pridem do žiga. In mnogo žigov na vrhovih je zakopanih globoko pod snegom. Izbire je kar ozka, če želim izpolniti svojo zaobljubo in nabrati vse žige slovenske planinske poti v letošnjem letu. Moja velika želja letošnje zime pa je tudi Triglav. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica se je zato odločila, da potrebujem več izkušenj v t. i. alpinističnih zimskih vzponih (vzponih v zimskih razmerah nad 2.000 m). Po vsej možnosti v pogojih, kjer je potrebna uporaba tako derez kot cepina in kjer me lahko poduči tudi o tehniki ustavljanja s cepinom. In tako sva se odpravili na Malo Mojstrovko (kjer je tečajnica bila tudi že dan prej). Seveda smo združili zabavno s koristnim in kot izhodišče le izbrali eno od točk slovenske splaninske poti: Erjavčevo kočo na Vršiču.

Iz Ljubljane sva odrinili nekaj minut pred šesto uro zjutraj. Pes in "skoraj pes" sta ostala doma, ker se je "skoraj pes" spet "štoknil" v oko in je ostal doma na bolniški. Blue je solidarno ostala doma z njim. Bil je še mrak, ko sva prispeli na Vršič. Sonce se je prebujalo nekje v daljavi.


Tja gor sva se morali povzpeti.


Na hribi.net (na povezavi, ki sem jo navedla na koncu) je lepo predsatvljena južna pot na Malo Mojstrovko v kopnih razmerah. V zimskih razmerah smo jo ubrali kar naravnost do vrha grape. Dereze in cepin so bili obvezna oprema.


Vzpon je bil prava avantura. Strmina ni popustila vse do konca grape. Grizli smo kolena (skoraj dobesedno).


Pravi mali trening dobre volje za Triglav, da te pogled navzgor (ko je vrh z vsakim korakom dlje) ne potolče ampak žene naprej.


Bilo je vredno! Na vrhu grape se je odprl pogled na prelepo dolino Trente v megli in vse okoliške vrhove. In pogled nazaj na naporen vzpon, ki se v tem trenutku ni zdel več tako hud.



Sonce je pokukalo izza vogala. V dolini gosta megla, mi pa smo imeli sonček in temperature nad ničlo. Kdo bi si mislil.


V tej točki sva bili na polovici današnjega vzpona. Pot je zavila desno in se začela takoj strmo vzpenjati.





Prišli sva do razgledne točke s pogledom na Vršič. Pod razgledno točko je grapa, po kateri se je kar trlo alpinistov v navezah.


In seveda lep razgled tudi na Veliko Mojstrovko.


Pot se je najprej nekoliko na levo umaknila grebenu in se mu potem spet približala.



Prelep razgled nas je spremljal ves čas. Še zadnjih nekaj metrov ...


In bile sva na vrhu.

Pogled proti severu v Avstrijo. Iz megle kuka smučišče Gerlitzen.

Levo Velika Mojstrovka, desno Mangrt, za Mojstrovko se skriva Jalovec, vmes pa Kotovo sedlo.

Pogled na primorsko stran - dolina Trente v megli.

Kepasta gora zadaj desno je Bavški Grintavec, ki mu po grebenu levo sledi Srebrnjak, nato pa Trenstki Pelc. Čisto zadaj v daljavi se skriva Krn.

Megla na Vršičem. Desno se vidi del Prisojnika, zadaj pa se ne da zgrešiti Škrlatice in Špika.

Tokrat Škrlatica na levi, spredaj Prisojnik, zadaj Triglav.

In še moja malenkost pred Mangrtom.

Sestop je bil hiter in zabaven. Previdnost seveda ni bila odveč.





In ko nam je zmanjkalo moči v nogah sva nadaljevali kar po zadnji plati...


Bil je odličen vzpon. Želja v meni po novih zimskih vzponih je vsak dan večja. Čaka nas naporen delaven teden. Vsaj trikrat ta teden je v planu Šmarna gora za kondicijo. Naslednji vikend imamo v soboto najprej agility tekmo s psom in "skoraj psom" (če se le ta ne bo spet "štoknil" v oko), v nedeljo pa v hribe.

Povezave:
hribi.net: Vršič - Mala Mojstrovka (južna pot)
hribi.net: Mihov dom na Vršiču - Erjavčeva koča na Vršiču
pzs.si: Erjavčeva koča