Vreme ni obetajoče za prihajajoči vikend, ampak se ne damo.
V SV hribovju in Karavankah ne bo toliko padavi, in tja se bomo tudi odpravili.
Sedaj pa še voščilo za leto 2010:
"Zadovoljno, srečno, zdravo"
so oguljene besede.
A vendar njih bistvo pravo
globje v srca se nam vsede.
Če to leto brez učinka
ti pri delu je minilo,
neuspešnost je le krinka!
Uporabi roke silo!
Če ljubezen si izgubil,
ali v bedo se zapredel –
v novem letu spet boš ljubil,
po denarju pa boš bredel.
Če te zdravje je izdalo,
novo leto naj ga vrne!
Sunka potrebuješ malo,
pa se stanje spet obrne.
četrtek, 31. december 2009
nedelja, 27. december 2009
Tumova koča na Slavniku, 1018 m
Izhodišče: Hrpelje
Višina izhodišča: 480 m
Višinska razlika: 538 m
Višinska razlika po poti: 650 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Koper, izvoz Koziva, smer Reka, v vasi Harpelje zavijemo desno za gostilno Na vasi (v ulico D. Benčiča-B.), vožnja do gostilne, za gostilno zavijemo desno, vožnja do konca vasi, vožnja naprej po makadamski cesti še 200 m, parkiramo na makadamskem parkirišču (ob neki kmetiji).
Kot prava Primorka sem po svoj prvi žig za Dnevnik s slovenske planinske poti odpravila kar na Primorsko. V soboto, 26. 12., smo se odpravili na Slavnik po eni od najdaljših poti, iz Hrpelj. Preostali dve poti, iz Podgorja in iz Prešnice, poznam že kot lastni žep. Ker žal v okolici Kopra ni ravno hribov na pretek, so me starši vsako nedeljo odvlekli (kot otrok in sploh kot najstnica tega nisem cenila) na Slavnik po poti iz Podgorja. Vsaj enkrat letno pa so nas tako z osnovno kot tudi s srednjo šolo peljali na športni dan na Slavnik po poti iz Prešnice (zaradi slabe kondicije nekaterih učencev so se izogibali strme poti iz Podgorja). Zato sem se odločila preizkusiti nekaj novega in pot iz Hrpelj je bila kot nalašč.
Iz Ljubljane smo odrinili že ob sedmih, da smo ujeli še vzhajajoče žarke primorskega sonca.
Pot je dokaj položna z manjšimi vzponi in spusti. Vsekakor je primerna za nedeljski družinski sprehod, če se družina le hoče res dobro nahoditi (vzpon in sestop trajata skupaj skoraj 5 ur). So pa poskrbeli tudi za poučno zabavo (na začetku poti so postavljene table z imeni dreves in drugega rastlinja) ter za prijeten oddih (ob prečkanju prvega gozda so namestili prijetno klopco in štore za počitek). Pot se iz makadamske ceste, ob kateri smo tudi parkirali, nadaljuje v kolovoz. Samo markacijam je potrebno slediti.
Počasi smo se dvignili do točke, kjer je prelep razgled vse do Nanosa.
Nadaljevali smo po gozdu do označenega razpotja in naprej proti Slavniku.
Mahnili smo jo mimo lovske koče pri Lipi in naprej po širokem kolovozu proti planini Jagno.
Končno smo se povzpeli na planino in z veseljem ugotovili, da je pred nami še samo dobro uro hoje. Najprej smo se malo okrepčali s toplim čajem, potem pa nadaljevali pot. Zavili smo desno in pospešili svoj korak, da bi čim prej zagledali pred seboj vrh Slavnika.
Kolovoz nas pripelje v gozd, kjer se pot nekoliko vzpne.
In do vrha smo imeli samo še pol ure.
In končno smo se povzpeli na čistino, kjer smo imeli že v dosegu roke Slavnik in prelep razgled na Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, Dolomite in Koprski zaliv.
Sonček nas je prijetno grel. Okrepčali smo se s čajem in špeharico (ki sem jo spekla prejšnji dan) kar zunaj na klopci. Seveda sta bila tudi psa deležna svoje porcije. Povzpeli smo se še na sam vrh takoj za kočo in se odpravili nazaj proti Hrpeljam.
Ob enih smo bili že pri avtu. Dve uri in pol gor in dve uri za sestop. Ob povratku je starejša psička nekoliko "štrajkala", ker ni bila navdušena nad kamnitimi kolovozi. A končni učinek je bil dosežen: psa sta bila sprehojena za tisti dan.
Vse zasluge za foto material gredo seveda tečajnici alpinistične šole AO Rašica.
Naslednji dan je bil v planu že nov podvig, a sem žal obležala v postelji in tako bo potreba počakati do vikenda za nov vzpon. Sovražim bacile!
Povezave:
hribi.net: Hrpelje-Slavnik
hribi.net: Slavnik
pzs.si: Tumova koča na Slavniku
gore-ljudje.net: Tumova koča na Slavniku
Višina izhodišča: 480 m
Višinska razlika: 538 m
Višinska razlika po poti: 650 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Koper, izvoz Koziva, smer Reka, v vasi Harpelje zavijemo desno za gostilno Na vasi (v ulico D. Benčiča-B.), vožnja do gostilne, za gostilno zavijemo desno, vožnja do konca vasi, vožnja naprej po makadamski cesti še 200 m, parkiramo na makadamskem parkirišču (ob neki kmetiji).
Kot prava Primorka sem po svoj prvi žig za Dnevnik s slovenske planinske poti odpravila kar na Primorsko. V soboto, 26. 12., smo se odpravili na Slavnik po eni od najdaljših poti, iz Hrpelj. Preostali dve poti, iz Podgorja in iz Prešnice, poznam že kot lastni žep. Ker žal v okolici Kopra ni ravno hribov na pretek, so me starši vsako nedeljo odvlekli (kot otrok in sploh kot najstnica tega nisem cenila) na Slavnik po poti iz Podgorja. Vsaj enkrat letno pa so nas tako z osnovno kot tudi s srednjo šolo peljali na športni dan na Slavnik po poti iz Prešnice (zaradi slabe kondicije nekaterih učencev so se izogibali strme poti iz Podgorja). Zato sem se odločila preizkusiti nekaj novega in pot iz Hrpelj je bila kot nalašč.
Iz Ljubljane smo odrinili že ob sedmih, da smo ujeli še vzhajajoče žarke primorskega sonca.
Pot je dokaj položna z manjšimi vzponi in spusti. Vsekakor je primerna za nedeljski družinski sprehod, če se družina le hoče res dobro nahoditi (vzpon in sestop trajata skupaj skoraj 5 ur). So pa poskrbeli tudi za poučno zabavo (na začetku poti so postavljene table z imeni dreves in drugega rastlinja) ter za prijeten oddih (ob prečkanju prvega gozda so namestili prijetno klopco in štore za počitek). Pot se iz makadamske ceste, ob kateri smo tudi parkirali, nadaljuje v kolovoz. Samo markacijam je potrebno slediti.
Počasi smo se dvignili do točke, kjer je prelep razgled vse do Nanosa.
Nadaljevali smo po gozdu do označenega razpotja in naprej proti Slavniku.
Mahnili smo jo mimo lovske koče pri Lipi in naprej po širokem kolovozu proti planini Jagno.
Končno smo se povzpeli na planino in z veseljem ugotovili, da je pred nami še samo dobro uro hoje. Najprej smo se malo okrepčali s toplim čajem, potem pa nadaljevali pot. Zavili smo desno in pospešili svoj korak, da bi čim prej zagledali pred seboj vrh Slavnika.
Kolovoz nas pripelje v gozd, kjer se pot nekoliko vzpne.
In do vrha smo imeli samo še pol ure.
In končno smo se povzpeli na čistino, kjer smo imeli že v dosegu roke Slavnik in prelep razgled na Julijske in Kamniško-Savinjske Alpe, Dolomite in Koprski zaliv.
Sonček nas je prijetno grel. Okrepčali smo se s čajem in špeharico (ki sem jo spekla prejšnji dan) kar zunaj na klopci. Seveda sta bila tudi psa deležna svoje porcije. Povzpeli smo se še na sam vrh takoj za kočo in se odpravili nazaj proti Hrpeljam.
Ob enih smo bili že pri avtu. Dve uri in pol gor in dve uri za sestop. Ob povratku je starejša psička nekoliko "štrajkala", ker ni bila navdušena nad kamnitimi kolovozi. A končni učinek je bil dosežen: psa sta bila sprehojena za tisti dan.
Vse zasluge za foto material gredo seveda tečajnici alpinistične šole AO Rašica.
Naslednji dan je bil v planu že nov podvig, a sem žal obležala v postelji in tako bo potreba počakati do vikenda za nov vzpon. Sovražim bacile!
Povezave:
hribi.net: Hrpelje-Slavnik
hribi.net: Slavnik
pzs.si: Tumova koča na Slavniku
gore-ljudje.net: Tumova koča na Slavniku
Odločitev je padla: Slovenska planinska pot v 365 dneh
Novo leto je kot nalašč za zaobljube in postavljanje ciljev. Poleg ostalih običajnih ciljev (shujšati, zaslužiti več, prebrati več knjig, se naučiti španščine...) sem si letos na Božič zastavila tudi enega manj običajnega: osvojiti v letu 2010 vseh 71 točk slovenske planinske poti (t.i. Transverzale), morda tudi katero od točk razširjene planinske poti. No, natančneje od Božiča 2009 do Božiča 2010.
Kljub temu, da nam leto 2010 ni ravno naklonjeno s številom dneva prostih dni (v Sloveniji imamo 14 dela prostih dni, vendar nam koledar za 2010 ni naklonjen, kar osem dela prostih dni namreč pade na soboto ali nedeljo, samo šest jih bo med tednom), pa imam na razpolago kar 52 vikendov in kak dan dopusta.
Nisem zagrizena alpinistka ali vešča pohodnica. Sem Primorka, ki je v svojih zgodnih tridesetih spoznala čar gora in se rada kdaj pa kdaj tudi povzpne na kak dvatisočak. Moja dva vestna spremljevalca na planinskih podvigih bosta moja že 12-letna psička Blue in moj 8-letni "skoraj pes" Sparky (kjer bodo razmere za njuno spremstvo primerne).
In ker mi dodatna teža fotoaparata v nahrbtniku ne diši ravno najbolj, me bo vedno in povsod v hribih spremljala tudi učenka alpinistične šole Rašica, ki bo vestno s seboj nosila fotoaparat (spodnja fotografija je dokaz, da zna pritisnit na sprožilec).
"Last but not least" vse točke slovenske planinske poti od Maribora do Ankarana si lahko ogledate tukaj.
Veselo v hribe!
Kljub temu, da nam leto 2010 ni ravno naklonjeno s številom dneva prostih dni (v Sloveniji imamo 14 dela prostih dni, vendar nam koledar za 2010 ni naklonjen, kar osem dela prostih dni namreč pade na soboto ali nedeljo, samo šest jih bo med tednom), pa imam na razpolago kar 52 vikendov in kak dan dopusta.
Nisem zagrizena alpinistka ali vešča pohodnica. Sem Primorka, ki je v svojih zgodnih tridesetih spoznala čar gora in se rada kdaj pa kdaj tudi povzpne na kak dvatisočak. Moja dva vestna spremljevalca na planinskih podvigih bosta moja že 12-letna psička Blue in moj 8-letni "skoraj pes" Sparky (kjer bodo razmere za njuno spremstvo primerne).
In ker mi dodatna teža fotoaparata v nahrbtniku ne diši ravno najbolj, me bo vedno in povsod v hribih spremljala tudi učenka alpinistične šole Rašica, ki bo vestno s seboj nosila fotoaparat (spodnja fotografija je dokaz, da zna pritisnit na sprožilec).
"Last but not least" vse točke slovenske planinske poti od Maribora do Ankarana si lahko ogledate tukaj.
Veselo v hribe!
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
.jpg)
