Planinski dom na Kališču, 1534 m

Izhodišče: Mače
Višina izhodišča: 600 m
Višinska razlika: 934 m
Višinska razlika po poti: 934 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Kranj vzhod, smer Jezersko do vasi Tupačile, levo proti Preddvoru do vasi Mače, čez vas sledimo oznakam za Kališče in na koncu vasi parkiramo na označenem parkirišču.

Mesec februar se ni začel najbolje, kar se tiče obiska gora. Sneg nam je ves čas delal preglavice. Prejšni vikend sem tudi dokaj neuspešno otvorila smučarsko sezono. Ni bilo tako hudo kot lanski zaključek. Rebra so ostala cela, le hrbet jo je potegnil kratko. Večji del tedna sem bila prisiljena k počitku, zato je bilo Kališče edini nezahteven vzpon, ki sem ga sploh zmogla (pa še to komaj). Je pa bilo visokogorje tudi ta vikend nevarno in na žalost je spet tirjalo žrtev.

Iz Ljubljane sva odrinili šele ob sedmih. Očitno je imelo mnogo planincev težave s spanjem tisto noč, saj je bilo parkirišče že nabito polno, ko sva se pripeljali.


Kar se je izkazalo za pozitivno, saj je bila pot temu primerno lepo shojena. Od parkirišča sva sledili kar nekaj časa položni poti, ki naju je pripeljala do razpotja.




Tukaj sva se usmerili levo proti Kališču.


Pot se je takoj po prečenju potoka začela vzpenjati.



Cik cakasto se vzpenja kar nekaj časa. V kopnih razmerah moramo biti bolj pozorni na markacije, sedaj sva pa le sledili shojeni poti.






Končno naju je pot pripeljala do klopi na razgledni vzpetini, kjer sva se lahko na kratko odpočili.


Od tu naprej pa sva nadaljuje z zmernim vzponom skozi gozd.



A le kratek čas, saj se je pot začela spet strmo cik cakasto vzpenjati.






Gozd je postajal vse redkejši in kmalu se nama je odprel prelep razgled proti Gorenjski.


In končno sva prispeli na planino Kališče, kjer naju je v ozadju že pozdravljal Storžič obsijan s soncem.





Od tu naprej naju je čakal le še kratek vzpon čez gozd do doma na Kališču.

(Srednji vrh)

Kot se spodobi za pustno soboto so se planinci pred kočo na vsa usta mastili s pustnimi krofi. A tečajnica alpinistične šole AO Rašica je doma spekla odlične domače energetske tablice, ki so po svoji dobroti presegale celo krofe. In krofi so pri naju dveh izviseli.




Spust je bil prava mala avantura. Jaz sem se držala bolj ali manj poti (boleč hrbet me je ves čas opominjal), tečajnica alpinistične šole AO Rašica pa je izkoristila vsako krajšnjico in kot pravi snežni srfar izkoristila "cevc" za adrenalinsko "jahanje snega". Komaj sem jo dohajala.

Za popestritev pa je poskrbela tudi prava pustna šema, ki je v ženskih škornjih premagovala strmino in sneg.




Povezave:
hribi.net: Mače - Planinski dom na Kališču
pzs.si: Planinski dom na Kališču

Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m) kot izhodišče za Malo Mojstrovko, 2332 m

Izhodišče: Vršič
Višina izhodišča: 1611 m
Višinska razlika: 721 m
Višinska razlika po poti: 721 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Hrušica proti Kranjski Gori, v Kranjski Gori zavijete levo proti Vršiču (v smeri proti Bovcu). Lahko parkirate pri Erjavčevi koči in se sprehodite le nekaj ovinkov do parkirišča na Vršiču, lahko pa se pripeljete do zgornjega parkirišča kar z avtom.

V zimskih mesecih je na žalost le malo koč odprtih, kjer lahko pridem do žiga. In mnogo žigov na vrhovih je zakopanih globoko pod snegom. Izbire je kar ozka, če želim izpolniti svojo zaobljubo in nabrati vse žige slovenske planinske poti v letošnjem letu. Moja velika želja letošnje zime pa je tudi Triglav. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica se je zato odločila, da potrebujem več izkušenj v t. i. alpinističnih zimskih vzponih (vzponih v zimskih razmerah nad 2.000 m). Po vsej možnosti v pogojih, kjer je potrebna uporaba tako derez kot cepina in kjer me lahko poduči tudi o tehniki ustavljanja s cepinom. In tako sva se odpravili na Malo Mojstrovko (kjer je tečajnica bila tudi že dan prej). Seveda smo združili zabavno s koristnim in kot izhodišče le izbrali eno od točk slovenske splaninske poti: Erjavčevo kočo na Vršiču.

Iz Ljubljane sva odrinili nekaj minut pred šesto uro zjutraj. Pes in "skoraj pes" sta ostala doma, ker se je "skoraj pes" spet "štoknil" v oko in je ostal doma na bolniški. Blue je solidarno ostala doma z njim. Bil je še mrak, ko sva prispeli na Vršič. Sonce se je prebujalo nekje v daljavi.


Tja gor sva se morali povzpeti.


Na hribi.net (na povezavi, ki sem jo navedla na koncu) je lepo predsatvljena južna pot na Malo Mojstrovko v kopnih razmerah. V zimskih razmerah smo jo ubrali kar naravnost do vrha grape. Dereze in cepin so bili obvezna oprema.


Vzpon je bil prava avantura. Strmina ni popustila vse do konca grape. Grizli smo kolena (skoraj dobesedno).


Pravi mali trening dobre volje za Triglav, da te pogled navzgor (ko je vrh z vsakim korakom dlje) ne potolče ampak žene naprej.


Bilo je vredno! Na vrhu grape se je odprl pogled na prelepo dolino Trente v megli in vse okoliške vrhove. In pogled nazaj na naporen vzpon, ki se v tem trenutku ni zdel več tako hud.



Sonce je pokukalo izza vogala. V dolini gosta megla, mi pa smo imeli sonček in temperature nad ničlo. Kdo bi si mislil.


V tej točki sva bili na polovici današnjega vzpona. Pot je zavila desno in se začela takoj strmo vzpenjati.





Prišli sva do razgledne točke s pogledom na Vršič. Pod razgledno točko je grapa, po kateri se je kar trlo alpinistov v navezah.


In seveda lep razgled tudi na Veliko Mojstrovko.


Pot se je najprej nekoliko na levo umaknila grebenu in se mu potem spet približala.



Prelep razgled nas je spremljal ves čas. Še zadnjih nekaj metrov ...


In bile sva na vrhu.

Pogled proti severu v Avstrijo. Iz megle kuka smučišče Gerlitzen.

Levo Velika Mojstrovka, desno Mangrt, za Mojstrovko se skriva Jalovec, vmes pa Kotovo sedlo.

Pogled na primorsko stran - dolina Trente v megli.

Kepasta gora zadaj desno je Bavški Grintavec, ki mu po grebenu levo sledi Srebrnjak, nato pa Trenstki Pelc. Čisto zadaj v daljavi se skriva Krn.

Megla na Vršičem. Desno se vidi del Prisojnika, zadaj pa se ne da zgrešiti Škrlatice in Špika.

Tokrat Škrlatica na levi, spredaj Prisojnik, zadaj Triglav.

In še moja malenkost pred Mangrtom.

Sestop je bil hiter in zabaven. Previdnost seveda ni bila odveč.





In ko nam je zmanjkalo moči v nogah sva nadaljevali kar po zadnji plati...


Bil je odličen vzpon. Želja v meni po novih zimskih vzponih je vsak dan večja. Čaka nas naporen delaven teden. Vsaj trikrat ta teden je v planu Šmarna gora za kondicijo. Naslednji vikend imamo v soboto najprej agility tekmo s psom in "skoraj psom" (če se le ta ne bo spet "štoknil" v oko), v nedeljo pa v hribe.

Povezave:
hribi.net: Vršič - Mala Mojstrovka (južna pot)
hribi.net: Mihov dom na Vršiču - Erjavčeva koča na Vršiču
pzs.si: Erjavčeva koča