Erjavčeva koča na Vršiču (1525 m) kot izhodišče za Malo Mojstrovko, 2332 m

Izhodišče: Vršič
Višina izhodišča: 1611 m
Višinska razlika: 721 m
Višinska razlika po poti: 721 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Hrušica proti Kranjski Gori, v Kranjski Gori zavijete levo proti Vršiču (v smeri proti Bovcu). Lahko parkirate pri Erjavčevi koči in se sprehodite le nekaj ovinkov do parkirišča na Vršiču, lahko pa se pripeljete do zgornjega parkirišča kar z avtom.

V zimskih mesecih je na žalost le malo koč odprtih, kjer lahko pridem do žiga. In mnogo žigov na vrhovih je zakopanih globoko pod snegom. Izbire je kar ozka, če želim izpolniti svojo zaobljubo in nabrati vse žige slovenske planinske poti v letošnjem letu. Moja velika želja letošnje zime pa je tudi Triglav. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica se je zato odločila, da potrebujem več izkušenj v t. i. alpinističnih zimskih vzponih (vzponih v zimskih razmerah nad 2.000 m). Po vsej možnosti v pogojih, kjer je potrebna uporaba tako derez kot cepina in kjer me lahko poduči tudi o tehniki ustavljanja s cepinom. In tako sva se odpravili na Malo Mojstrovko (kjer je tečajnica bila tudi že dan prej). Seveda smo združili zabavno s koristnim in kot izhodišče le izbrali eno od točk slovenske splaninske poti: Erjavčevo kočo na Vršiču.

Iz Ljubljane sva odrinili nekaj minut pred šesto uro zjutraj. Pes in "skoraj pes" sta ostala doma, ker se je "skoraj pes" spet "štoknil" v oko in je ostal doma na bolniški. Blue je solidarno ostala doma z njim. Bil je še mrak, ko sva prispeli na Vršič. Sonce se je prebujalo nekje v daljavi.


Tja gor sva se morali povzpeti.


Na hribi.net (na povezavi, ki sem jo navedla na koncu) je lepo predsatvljena južna pot na Malo Mojstrovko v kopnih razmerah. V zimskih razmerah smo jo ubrali kar naravnost do vrha grape. Dereze in cepin so bili obvezna oprema.


Vzpon je bil prava avantura. Strmina ni popustila vse do konca grape. Grizli smo kolena (skoraj dobesedno).


Pravi mali trening dobre volje za Triglav, da te pogled navzgor (ko je vrh z vsakim korakom dlje) ne potolče ampak žene naprej.


Bilo je vredno! Na vrhu grape se je odprl pogled na prelepo dolino Trente v megli in vse okoliške vrhove. In pogled nazaj na naporen vzpon, ki se v tem trenutku ni zdel več tako hud.



Sonce je pokukalo izza vogala. V dolini gosta megla, mi pa smo imeli sonček in temperature nad ničlo. Kdo bi si mislil.


V tej točki sva bili na polovici današnjega vzpona. Pot je zavila desno in se začela takoj strmo vzpenjati.





Prišli sva do razgledne točke s pogledom na Vršič. Pod razgledno točko je grapa, po kateri se je kar trlo alpinistov v navezah.


In seveda lep razgled tudi na Veliko Mojstrovko.


Pot se je najprej nekoliko na levo umaknila grebenu in se mu potem spet približala.



Prelep razgled nas je spremljal ves čas. Še zadnjih nekaj metrov ...


In bile sva na vrhu.

Pogled proti severu v Avstrijo. Iz megle kuka smučišče Gerlitzen.

Levo Velika Mojstrovka, desno Mangrt, za Mojstrovko se skriva Jalovec, vmes pa Kotovo sedlo.

Pogled na primorsko stran - dolina Trente v megli.

Kepasta gora zadaj desno je Bavški Grintavec, ki mu po grebenu levo sledi Srebrnjak, nato pa Trenstki Pelc. Čisto zadaj v daljavi se skriva Krn.

Megla na Vršičem. Desno se vidi del Prisojnika, zadaj pa se ne da zgrešiti Škrlatice in Špika.

Tokrat Škrlatica na levi, spredaj Prisojnik, zadaj Triglav.

In še moja malenkost pred Mangrtom.

Sestop je bil hiter in zabaven. Previdnost seveda ni bila odveč.





In ko nam je zmanjkalo moči v nogah sva nadaljevali kar po zadnji plati...


Bil je odličen vzpon. Želja v meni po novih zimskih vzponih je vsak dan večja. Čaka nas naporen delaven teden. Vsaj trikrat ta teden je v planu Šmarna gora za kondicijo. Naslednji vikend imamo v soboto najprej agility tekmo s psom in "skoraj psom" (če se le ta ne bo spet "štoknil" v oko), v nedeljo pa v hribe.

Povezave:
hribi.net: Vršič - Mala Mojstrovka (južna pot)
hribi.net: Mihov dom na Vršiču - Erjavčeva koča na Vršiču
pzs.si: Erjavčeva koča

Koča na Dobrči, 1478 m

Izhodišče: Brezje pri Tržiču
Višina izhodišča: 677 m
Višinska razlika: 801 m
Višinska razlika po poti: 801 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Ljubelj proti Tržiču, pred črpalko v Tržiču zavijemo desno (smer Tržič) in takoj spet levo (smer Begunje), sledimo tablam, ki usmerjajo za Begunje, v vasi Brezje pri Tržiču parkiramo ob gostilni ali pri cerkvi.

Po gradbenih podvigih snežne sobote (in mnogih žuljih, ki jih je skupila tečajnica alpinistične šole AO Rašica) sva se v nedeljo odpravili na prijeten vzpon na zasneženo Dobrčo. Zaradi mojih nepravilnih ocen vremena (očitno se moram naučiti bolje brati Aladina) sva skoraj ostali doma. A situacijo je rešila tečajnica alpinistične šole AO Rašica in naju nekaj čez osmo zvlekla od doma. Psa sta ostala doma. Po polomiji na Nanosu sta pri meni izgubila kar nekaj zaupanja v snežnih razmerah.

V Brezje pri Tržiču sva se pripeljali okrog devetih. Parkirišče je bilo že polno smučarjev in planincev. Nadeli sva si vso potrebno opremo in se podali na pot. Iz glavne ceste je nemogoče zgrešiti tablo z napisom "Dobrča 2 1/2 h", ki usmerja desno v hrib. Ta ista pot vodi tudi proti Bistriški planini.


Zelo kmalu je bil tukaj že nov smerokaz, ki naju je usmeril na levo.


Po nekaj minutah hoje sva odvili desno ob ograji na označeno pot.

(žal nismo srečali nobene ovce, ki se bi pasla)

Pot se je nekaj časa zmerno vzpenjala ob ograji in naprej po gozdu do mesta, kjer je bilo potrebno ostro zaviti desno navzgor.


Žal je markacija (da je potrebno odviti desno v breg) na skali in v snežnih razmerah ni bila vidna. Shojeni pa sta bili dve poti: naravnost in desno v breg.


V prepričanju, da vodita obe poti k isti končni točki, sva se s tečajnico alpinistične šole AO Rašica ločili. Ona je šla po desni poti, jaz pa naravnost. Končna ugotovitev: pot naravnost je zelo strma in normalno prehodna v kopnih razmerah. V snežnih razmerah pa se je raje izogibajte in pojdite po drugi poti. Tudi sama sem se morala po pol ure hoje, ko mi je nekajkrat že krepko spodrsnilo na listju pod snegom, vrniti nazaj in jo ubrati po desni poti. Tega spodrsljaja tudi ne bom opisovala podrobneje. Nadaljujem opis poti od desnega ovinka ostro v breg.

Pot se je strmo in dokaj ovinkasto vzpenjala skozi gozd.



Po dobre četrt ure hoje sva prišli do razpotja, kjer sva levo nadaljevali pot proti Dobrči, desno pa je bil na kamnitem napajališču za živali smerokaz za razgledno točko.


Vzpeli sva se pod neopaznim vrhom Vaško in naprej do manjšega sedla med Vaško in Dobrčo. Še en kratek vzpon in gozda je bilo konec.


Prišli sva do vzletišča na južnem pobočju Dobrče.



Pot se je povzpela strmo naravnost navzgor ob robu gozda (desno je bil smerokaz za Lešansko planino).



Strmo v hrib in ovinek za ovinkom. Po mojem mnenju bi ta del lahko poimenovali kalvarija, ker so me spravili tej ovinki prav res v depresijo.



In ko je bilo končno konec teh ovinkov, ko sem imela že pred seboj sliko toplega čaja in kosa štrudlja, so se moje sanje razblinile. Koče še ni bilo. Pot se je še naprej vzpenjala (k sreči brez ovinkov) do razpotja, kjer se je iz desne pridružila še pot iz Lešarske planine.




Megla je bila na trenutke kar gosta. Držale sva se leve in nadaljevali pot proti koči na Dobrči.


Sledil je krajši spust. A kaj kmalu sva se znašli na novem razpotju. Levo sva odvili proti koči, desno pa je peljala pot na Dobrčo.




Pot je bila od tu naprej v večini položna in vodoravna.




Ko sva stopili ven iz gozda sva že bili na prelepi Podgorski planini in streha koče je že kukala izza hriba.





Še kratek vzpon in že sva bili pri koči.


Z največjim veseljem si je vsaka privoščila krožnik ričeta s klobaso. Zajeten kos štrudlja pa sva si raje razdelili, da ne bi bil sestop pretežaven. Med tem časom je pokukalo tudi sonce izza oblakov in odprl se je jasen razgled na Triglav ter okoliško dolino.






Sončni žarki so naju pospremili na poti nazaj in sestop je bil pravi užitek.











Na koncu sem ugotovila, da bi lahko brez težav vzela s seboj tudi oba zelo razvajena psa.
Tečajnica alpinistične šole AO Rašica in pohodnica vas lepo pozdravljata in vam želita prijeten delaven teden. Naslednji vikend hribi žal odpadejo. Vabim pa vse, da se oglasite na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer bo potekala že tradicionalna razstava psov.

(avtoportret)

Povezave:
hribi.net: Brezje pri Tržiču - Koča na Dobrči
pzs.si: Koča na Dobrči