nedelja, 10. januar 2010

Koča na Dobrči, 1478 m

Izhodišče: Brezje pri Tržiču
Višina izhodišča: 677 m
Višinska razlika: 801 m
Višinska razlika po poti: 801 m
Dostop do izhodišča: avtocesta Ljubljana-Jesenice, izvoz Ljubelj proti Tržiču, pred črpalko v Tržiču zavijemo desno (smer Tržič) in takoj spet levo (smer Begunje), sledimo tablam, ki usmerjajo za Begunje, v vasi Brezje pri Tržiču parkiramo ob gostilni ali pri cerkvi.

Po gradbenih podvigih snežne sobote (in mnogih žuljih, ki jih je skupila tečajnica alpinistične šole AO Rašica) sva se v nedeljo odpravili na prijeten vzpon na zasneženo Dobrčo. Zaradi mojih nepravilnih ocen vremena (očitno se moram naučiti bolje brati Aladina) sva skoraj ostali doma. A situacijo je rešila tečajnica alpinistične šole AO Rašica in naju nekaj čez osmo zvlekla od doma. Psa sta ostala doma. Po polomiji na Nanosu sta pri meni izgubila kar nekaj zaupanja v snežnih razmerah.

V Brezje pri Tržiču sva se pripeljali okrog devetih. Parkirišče je bilo že polno smučarjev in planincev. Nadeli sva si vso potrebno opremo in se podali na pot. Iz glavne ceste je nemogoče zgrešiti tablo z napisom "Dobrča 2 1/2 h", ki usmerja desno v hrib. Ta ista pot vodi tudi proti Bistriški planini.


Zelo kmalu je bil tukaj že nov smerokaz, ki naju je usmeril na levo.


Po nekaj minutah hoje sva odvili desno ob ograji na označeno pot.

(žal nismo srečali nobene ovce, ki se bi pasla)

Pot se je nekaj časa zmerno vzpenjala ob ograji in naprej po gozdu do mesta, kjer je bilo potrebno ostro zaviti desno navzgor.


Žal je markacija (da je potrebno odviti desno v breg) na skali in v snežnih razmerah ni bila vidna. Shojeni pa sta bili dve poti: naravnost in desno v breg.


V prepričanju, da vodita obe poti k isti končni točki, sva se s tečajnico alpinistične šole AO Rašica ločili. Ona je šla po desni poti, jaz pa naravnost. Končna ugotovitev: pot naravnost je zelo strma in normalno prehodna v kopnih razmerah. V snežnih razmerah pa se je raje izogibajte in pojdite po drugi poti. Tudi sama sem se morala po pol ure hoje, ko mi je nekajkrat že krepko spodrsnilo na listju pod snegom, vrniti nazaj in jo ubrati po desni poti. Tega spodrsljaja tudi ne bom opisovala podrobneje. Nadaljujem opis poti od desnega ovinka ostro v breg.

Pot se je strmo in dokaj ovinkasto vzpenjala skozi gozd.



Po dobre četrt ure hoje sva prišli do razpotja, kjer sva levo nadaljevali pot proti Dobrči, desno pa je bil na kamnitem napajališču za živali smerokaz za razgledno točko.


Vzpeli sva se pod neopaznim vrhom Vaško in naprej do manjšega sedla med Vaško in Dobrčo. Še en kratek vzpon in gozda je bilo konec.


Prišli sva do vzletišča na južnem pobočju Dobrče.



Pot se je povzpela strmo naravnost navzgor ob robu gozda (desno je bil smerokaz za Lešansko planino).



Strmo v hrib in ovinek za ovinkom. Po mojem mnenju bi ta del lahko poimenovali kalvarija, ker so me spravili tej ovinki prav res v depresijo.



In ko je bilo končno konec teh ovinkov, ko sem imela že pred seboj sliko toplega čaja in kosa štrudlja, so se moje sanje razblinile. Koče še ni bilo. Pot se je še naprej vzpenjala (k sreči brez ovinkov) do razpotja, kjer se je iz desne pridružila še pot iz Lešarske planine.




Megla je bila na trenutke kar gosta. Držale sva se leve in nadaljevali pot proti koči na Dobrči.


Sledil je krajši spust. A kaj kmalu sva se znašli na novem razpotju. Levo sva odvili proti koči, desno pa je peljala pot na Dobrčo.




Pot je bila od tu naprej v večini položna in vodoravna.




Ko sva stopili ven iz gozda sva že bili na prelepi Podgorski planini in streha koče je že kukala izza hriba.





Še kratek vzpon in že sva bili pri koči.


Z največjim veseljem si je vsaka privoščila krožnik ričeta s klobaso. Zajeten kos štrudlja pa sva si raje razdelili, da ne bi bil sestop pretežaven. Med tem časom je pokukalo tudi sonce izza oblakov in odprl se je jasen razgled na Triglav ter okoliško dolino.






Sončni žarki so naju pospremili na poti nazaj in sestop je bil pravi užitek.











Na koncu sem ugotovila, da bi lahko brez težav vzela s seboj tudi oba zelo razvajena psa.
Tečajnica alpinistične šole AO Rašica in pohodnica vas lepo pozdravljata in vam želita prijeten delaven teden. Naslednji vikend hribi žal odpadejo. Vabim pa vse, da se oglasite na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer bo potekala že tradicionalna razstava psov.

1 komentar:

  1. a na vrhu Dobrče pa nista bile? razgled je prov luštn, če ni preveč megle :)

    OdgovoriIzbriši