Dom na Uršlji gori, 1680 m

Izhodišče: Poštarski dom pod Plešivcem (tudi ena izmed točk slovenske planinske poti)
Višina izhodišča: 805 m
Višinska razlika: 894 m
Višinska razlika po poti: 930 m
Dostop do izhodišča: Avtocesto Ljubljana-Maribor smo zapustila na izvozu za Velenje, se peljali do Velenja in od tam pa naprej do Slovenj Gradca. V Slovenj Gradcu smo za črpalko (ki se nahaja na nasprotni strani ceste) zavili levo (proti trgovini Spar) in sledili oznakam za Ravne na Koroškem. Oznaki za Ravne na Koroškem se je pridružila tudi tabla za Podgorje in potem tabla za Sele. Sledili smo naprej tablam za Sele. Nekaj kilometrov iz Slovenj Gradca, na cesti proti Ravnam na Koroškem, smo zavili levo za Sele (na drugi strani ceste je bila tudi že rjava tabla za Sveti Rok). Sledili smo tablam za Sveti Rok in prispeli do cerkve. Pot smo nadaljevali naprej in sledili oznakam za Poštarski dom. Najprej smo na prvem križišču zavili levo, potem desno na naslednjem in na zadnjem križišču spet levo. Parkirali smo pred Poštarskim domom.

Star pregovor pravi, da dejanja prvega dne v letu zaznamujejo za celo leto. In ker sem si zastavila kar ambiciozen cilj za amatersko pohodnico nisem hotela izzivati sreče. Včeraj, 1. 1. 2010, se je naša ekipa: 2 osebi, 1 pes in 1 "skoraj pes", odpravila v hribe. Napoved vremena je bila dokaj slaba. A s pomočjo Aladina in poglobljene analize vremena, ki jo je opravila tečajnica alipinistične šole AO Rašica, smo se odločili za Uršljo goro na Koroškem. Pot dostopa do izhodišča sem zgoraj tako podrobno opisala, ker smo se že takoj na začetku zgubili (navodila na hribi.net so žal zelo "ohlapna") in bi se rada ob naslednjem obisku te gore izognila isti napaki. Saj veste, kaj pravijo: Pametni pišejo!

Iz Ljubljane smo odrinili že pred sedmo. V planu je bil odhod ob petih zjutraj, ker smo imeli željo po občudovanju prvega sončnega vzhoda v letu 2010. A ko je Aladin jasno pokazal, da s soncem ne bo nič, smo raje še malo spali, predno smo si nadeli gojzarje. V uri in pol smo bili pri Poštarskem domu pod Plešivcem. Kot vidite je bilo parkirišče kar polno, a ne pohodnikov. Novoletna zabava v domu je bila še v polnem teku.


Na drugi strani parkirišča je bil smerokaz, ki nas je usmeril naprej. Poštarski dom je lahko izhodišče za dve poti: za pot čez Kozarico (2h 30min) in pot čez Kal (2h in 45min). Mi smo se podali po prvi.


Prvi 15 minutni vzpon po kolovozu je bil kot nalašč, da smo se segreli.


Ogrevanje je bilo učinkovito. Na vrhu kolovoza sva že pospravili wind stopperja v nahrbtnik. Pot se je nadaljevala s krajšim spustom in naprej čez gozd do odcepa, kjer smo smo se podali levo v breg za markacijami.



Kmalu smo bili spet na kolovozu in sledili smo naprej markacijam.


Naleteli smo tudi na prvi sneg in "skoraj pes" je takoj izkoristil priložnost za valjanje po snegu (vem, na fotografiji zgleda zelo nesposoben se "po pasje" valjati, kar tudi je:)


Razgled je bil enkraten. Ob misli, da večji del Slovenije namaka, nas je pogled na modro nebo in sonček nekje v daljavi (nad avstrijskimi smučišči) napolnil z energijo in dobro voljo.



Tako zelo naju je napolnil z dobro voljo, da sva s tečajnico alpinistične šole AO Rašica privlekli na dan kar Dnevnik slovenske planinske poti in začeli načrtovati nove vzpone, med tem pa zgrešili/spregledali/kiksnili cel kup markacij... Markacij, ki so nakazovale, da je potrebno odviti iz kolovoza strmo levo navzgor, če želiš nadaljevati pot na Uršljo goro (seveda je spodnje fotografije teh markacij naredila tečajnica alpinistične šole AO Rašica ob sestopu, ko sva ugotavljali, kje sva zgrešili).




Nevedoč, da sva zgrešili, sva nadaljevali pot naprej po kolovozu in se spraševali, kdaj se bova začeli kaj vzpenjati. Počasi, zelo počasi, se nama je le prikradla v misel slutnja, da sva nekje zgrešili verjetno zelo skrito markacijo (ha ha ha) in da sva na napačni poti.
Ker pa nama misel na hojo nazaj ni dišala, sva se povzpeli kar po najbližji poti (po kateri drugače spravljajo les) strmo v gozd.



Prilezli sva na vrh grebena, kjer se je tečajnica alpinistične šole AO Rašica zelo hitro orientirala in nas pripeljala na pravo (markirano) pot. Moje veselje v trenutku, ko sem ugledala spet markacijo, je očitno.


Če ne bi zgrešili markacije in se bi povzpeli levo po strmo vzpenjajoči poti bi nas le ta pripeljala mimo prijetne klopce in spomenika Franca Eilenza (vse foto dokumentirano ob sestopu seveda)...



... do te iste markacije (ki jo objemam na zgornji fotografiji). Od tu smo nadaljevali do križa, kjer se priključi tudi pot od Ivarčkega jezera.


Naprej smo šli levo do naslednjega razpotja, kjer smo zavili desno in kmalu prišli do gozdne ceste.



Tla so bila vse bolj ledena, zato smo se ustavili ob klopci in si nadeli dereze.




Peš pot, ki vodi proti vrhu, se je odcepila desno od gozdne ceste. Bili smo deset minut stran od vrha.


Razgled se je zelo hitro odprl in zagledali smo cerkev ter oddajnik.



Do vrha Uršlje gore smo prišli po poti, ki se nahaja med cerkvijo in domom ter pelje mimo oddajnika.




Seveda ni šlo brez incidentov. Pod vrhom je moja ne previdnost pripeljala do dokaj komičnega prizora: moj mali "skoraj pes" (globoko v sebi je prepričan, da je velik in mogočen pitbull), ki se je odločil, da bo pokončal velikega kraškega ovčarja. Moje globoko opravičilo gre lastniku krašovca in zahvala, ker je tako hitro reagiral in umaknil svojega (res velikega in mogočnega) psa ob napadu male "gnide". Videti je bilo namreč res tako: mala bolha, ki napada dinozavra.

Razgled je bil prekrasen...

(desno Peca z zasneženim vrhom, levo Raduha, v sredini Olševa)

(v dolini Prevalje in Mežica v gosti megli, čisto v ozadju se svetlikajo avstrijske Nizke Ture)

(pogled proti koči na Naravskih ledinah, dostop iz Raven na Koroškem)

... razen v smeri Šoštanja, kjer se je nad mestom dvigal velikanski oblak dima.
Spustili smo se nazaj do koče, oblekli psa (da jima ni zmrznila rit), jih zavezali pred kočo in se odpravili v kočo na toplega čajčka. Koča je bila polna veselih planincev, ki so praznovanje Novega leta razvlekli v hribe. Po petnajstih minutah smo se morali odpraviti, saj sta se razvajena psa tresla že kot šiba na veji in s svojim početjem poskušala pritegniti pozornost in usmiljenje drugih pohodnikov (rojena igralca).

Sestopili smo seveda po isti poti (saj sva morali ugotoviti, kje sva zgrešili tisto zelo skrito markacijo).


Ob povratku smo srečali tudi zaljubljenega divjega petelina, ki je z vsem ponosom razkazoval svojo barvito zadnjo plat in prepeval. Upam, da se mu je trud izplačal in da je kaka divja kokoš podlegla njegovim šarmom. Tečajnica alpinistične šole AO Rašica je poskušala izvesti fotoshesion, a kaj, ko petelin očitno še ni nikli gledal "America's Next Top Model" in mu poziranje ni šlo ravno od rok.
Ob sestopu je potrebno pozorno spremljati markacije in table ter pravočasno odviti desno iz gozdne ceste za Poštarski dom (ker nisva hoteli končati v Ravnah na Koroškem sva sedaj kot sokola spremljali vse markacije).


Do križa so bile dereze nujno potreben rekvizit. Potem je pa sneg zamenjal blato. In tukaj je še enkrat razpotje, kjer sva zgrešili tisto zelo skrito markacijo.



No, po prehojeni tako "pravi" kot tudi "napačni" poti lahko trdim, da je bila "napačna" pot bolj zabavna.

Izlet je bil super. Niti kapljice dežja in za nekaj trenutkov smo videli celo sonce. Starejša psička je vse nazaj do avta veselo poskakovala in se ni nič pritoževala (velik uspeh). Dve uri in pol vzpona, ena ura postopanja na vrhu in pitja čaja, dve uri sestopa in dva žiga v Dnevniku slovenske planinske poti (Dom na Uršlji gori in Poštarski dom pod Plešivcem). Dober izkupiček!
V SV hribovju nas čaka še nekaj vzponov, ki pa jih bomo porazdelili čez leto (preveč ovinkov in premalo avtoceste do izhodišč). Jutri pa na Gorenjsko.

In še dokaz, kako prijetno sta bila utrujeni tudi psa.



Povetave:
hribi.net: Poštarski dom pod Plešivcem - Uršlja gora (Plešivec) (čez Kozarnico)
hribi.net - Uršlja gora (Plešivec)
pzs.si - Dom na Uršlji gori
pzs.si - Poštarski dom pod Plešivcem